Kamišibaj

S pripovedovanjem zgodb ob ilustracijah, ki so vložene v posebnem odrčku, butaju, se ukvarjam že od leta 2015. Sodelovala sem na številnih festivalih, tako na lokalnih kot na državnih in mednarodnih dogodkih. Sem članica društva Kamišibaj Slovenije in članica sekcije kamišibaj, ki deluje v okviru Društva likovnih umetnikov Severne Primorske. Pripadam tudi aktivni skupini kamišibajkaric z imenom FURJE Z BURJE, ki deluje na območju Krasa in Vipavske doline.

Če bi si želeli ogledati naše predstave, sledite spletni strani Društva kamišibaj Slovenije.

Back

 

Če si želite izvedeti kaj več o kamišibaju (in o meni), lahko preberete spodnji intervju.

Intervju z učenkami Osnovne šole Prule

Kje se je zgodilo prvo, usodno srečanje s kamišibajem?

Bilo je leto 2015, ko sem prejela od kolegice povabilo na izobraževanje na temo kamišibaja. Ker nisem imela pojma, kaj je kamišibaj, sem šla pogledat na svetovni splet. Da, takrat sem ugotovila, da se pod to nenavadno besedo skriva nekaj zanimivega, takšnega, kar bi dalo krila moji želji po ustvarjanju.

Od kod izvira beseda kamišibaj?

Izraz kamišibaj izhaja iz japonščine.

Kakšen je pomen te besede?

Kami v japonščini pomeni papir, šibaj pa gledališče.

Katere veščine so potrebne za kamišibaj predstavo?

Vsakdo lahko ustvarja kamišibaj predstave. Veščine so tiste, ki jih s svojim delom ves čas razvijamo in izpopolnjujemo. Pomembno je, da upodobimo primerne ilustracije in da se dobro pripravimo na nastop. Nastop pa ne pomeni zgolj dobrega pripovedovanja, pač pa moramo vaditi celoto. Pomembno je, kako delamo z butajem (lesenim odrčkom). Slike lahko vlečemo hitro ali počasi, postopoma, po delih ali v celoti …

Kako poteka predstava kamišibaja in katere pripomočke pri pripovedovanju uporablja kamišibajkar?

Najpomembnejši pripomoček je butaj, mali lesen odrček, ki ga postavimo na mizo. Običajno mizo pogrnemo s temnim kosom blaga, da se gledalci lažje osredotočijo na butaj in pripovedovalca. Dobro je, če imamo tudi manjši reflektor, s katerim osvetlimo butaj.
Ko kamišibajkar stopi pred gledalce, postavi na mizo svoj butaj. Počasi ga odpre in običajno se kot prva pokaže naslovna slika predstave.

Katera je bila vaša  prva kamišibaj predstava in kaj vam  je bilo takrat najlepše v procesu nastajanja in kaj najtežje?

Moja prva kamišibaj predstava je bila Teta Meta, pesmica Anje Štefan. Pesmica govori o teti Meti, ki je po poklicu slikarka. Ker sem tudi sama slikarka, mi je bil lik tete Mete blizu in z velikim veseljem sem naslikala ilustracije. Ne, sploh mi ni bilo težko.

Kaj pa sedaj, ko ste  že izkušena?

Vsako leto naredim po par predstav. Pred kratkim sem jih preštela: trenutno jih imam 17. Izbira besedila je precej pomemben del procesa nastajanja kamišibaj predstave. Besedilo mi mora biti blizu, mora mi biti všeč in hkrati ga moram čutiti kot izziv. Če so ti pogoji izpolnjeni, potem ustvarjam predstavo z veliki veseljem. Zadnja kamišibaj predstava, ki sem jo pripravila letos, je pesem Miroslava Košute »Kaj je abeceda«. To pesem sem upodobila zato, ker me kolegice, ki v šoli učijo 1. ali 2. razred, pogosto prosijo, da bi nastopala na njihove učence. In pesmica o abecedi se mi zdi zares primerna za to starost.

Vaja gotovo dela mojstra. Kako  doživljate  napredek pri ustvarjanju?

Gotovo človek z ustvarjanjem napreduje. Ker sem pa že pred mojim odkritjem kamišibaja veliko ilustrirala in ustvarjala nasploh, sem imela na likovnem področju že precej kilometrine. Bolj mi je pomembno, da negujem veščino pripovedovanja, saj na tem področju prej nisem bila tako domača.

Z izvirno predstavo pripovedovalec pripomore tudi k ohranjanju dragocenega ljudskega izročila, zato ima kamišibaj prav tako etnološko funkcijo. Kakšen se vam zdi, da je vaš prispevek kot kamišibajkarke k ohranjanju ljudskega izročila?

Na tem področju pa bi lahko potrdila svoj prispevek. Nekaj predstav izvira iz krajev nad Vipavsko dolino, iz Podkraja, kjer sem preživela svoje otroštvo. Tam so ljudje, oddaljeni od večjih krajev, govorili prav posebno narečje. To, podkrajsko narečje, sem v svojih kamišibaj predstavah nazaj obudila. Skorajda nihče več v tistih krajih ne govori več tega narečja.

Koliko ur dela je potrebnega za postavitev kamišibaj predstave?

Zelo je odvisno od dolžine predstave, torej od števila ilustracij. Tudi od same likovne tehnike, saj so nekatere likovne tehnike bolj zahtevne, druge manj … Za neko povprečno dolgo predstavo gre približno teden dni popoldanskega ustvarjanja.

Običajni japonski kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki  podobno kot v stripu prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi. Pa pri vas?

Tudi moje predstave so nekako v tem obsegu. So pa tudi takšne, kjer gre število slik preko 20. Imam pa tudi eno predstavo, ki ima samo eno samo sliko (poleg naslovnice in lista z napisom KONEC).

V čem je čar kamišibaja?

Najbolj očarljiva je pri kamišibaju njegova preprostost, enostavnost. Za kamišibaj ne potrebuješ nobene tehnologije, računalnikov in podobnih reči. Lahko se ustaviš na ulici ali sedeš pod drevo – in zaigraš.

Zakaj vas ta predstava manjšega tipa gledališča navdihuje?

Verjetno sem oseba, ki rada ustvarja, je radovedna in raziskuje raznolike možnosti izražanja.

Kako je pa z likovno umetnostjo, ki jo tako natančno, kreativno in ekspresivno upodabljate?

Likovno ustvarjanje je nekako del mene, ne glede na raznolika likovna področja, ki jih kot ustvarjalka negujem.

Kaj pa glasba? Ima pomembno mesto v tehniki kamišibaja?

V nastop lahko vključimo tudi kakšno glasbilo. Nekateri slovenski kamišibajkarji skorajda redno pripovedujejo ob prisotnosti kitare. V tem primeru je dobro, da nastopata dve osebi skupaj: eden pripoveduje in premika liste, drugi spremlja na glasbilu. Sama sem v eno predstavo vključila bobenček, ki sem ga sama izdelala iz gline.

Katere materiale in tehnike ste uporabili pri izdelovanju čudovitih razstavljenih slik?

Verjetno mislite moje slikarske razstave. Običajno slikam z akrilnimi barvami na platno, občasno pa uporabim tudi oljnate barve. Negujem pa tudi tehniko akvarela.

Kako in kdaj se je porodila želja po pripovedovanju pravljic?

Ko sta bila moja otroka še majhna, sem jima redno brala ali pa pripovedovala pravljice pred spanjem. Če vsak dan to počneš, več let zapored, se izmojstriš …

Če bi se kdo od bralcev želel preizkusiti v tej umetnosti, kaj bi mu svetovala?

Za začetek bi bilo pametno, da si na tem področju pridobi nekaj znanja. Šolarji so to znanje po vsej verjetnosti pridobijo v šoli v obliki krožkov, starejši pa na seminarjih. Za ene in druge pa je pomembno, da tudi sami obiskujejo kamišibaj dogodke. Če si ogledaš nekaj dobrih predstav, se pri tem veliko naučiš tudi za lastno ustvarjanje.

Kaj vam je pri pravljicah najljubše in na kakšen način vas navdihujejo?

Kot likovna ustvarjalka si like iz pravljic in zgodb nekako narišem v glavi. Če si lika ne znam prvi trenutek predstavljati v mislih, ga bom verjetno tudi narisala težje. Najbolj so mi všeč besedila, ki imajo globje vsebine, takšne, ob katerih si lahko ustvarjam naprej lastne zgodbe. Zdi se mi, da so mi privlačne zgodbe ali pesmi, ki govorijo o velikih življenjskih vprašanjih.

Kaj načrtujete v prihodnje?

Ustvarjati, še naprej ustvarjati …

Če bi lahko “nastopali” v pravljici, v kateri bi si želeli biti glavna junakinja in zakaj?

Rada bi bila ena izmed tistih dobrih čarovnic, ki revnim in nesrečnim uresničujejo želje. Ko sem bila majhna, sem si pogosto predstavljala, da imam železni prstan. Trikrat ga zasukaš in želja je uresničena. Ej, kaj vse sem si takrat želela, sebi in drugim … 

Tudi same raziskovalke smo se odločile, da izdelamo kamišibaj, obiskale bomo delavnico in izdelale svojo pravljico. Nam lahko daste kakšen namig, kako naj se lotimo pravljice?

To sem napisala pri vprašanju št. 18. Če boste ustvarjalno razmišljale, če boste imele rade kamišibaj, vas bo prava pravljica kar sama poiskala. Srečno!
Alja, Zofia in Katarina
Mentorica: Olga D.Babnik